Epidemiologija in dejavniki tveganja
Rak prostate je po podatkih iz Registra raka Republike Slovenije o pojavnosti rakavih obolenj najpogostejši maligni tumor pri moških. Tudi v državah zahodnega sveta so podatki podobni, zato so strokovnjaki mnenja, da gre za bolezen, ki je povezana z našim načinom življenja. Drugače povedano, če gre Japonec, ki ima na Japonskem zelo majhno verjetnost, da zboli za rakom prostate, živet v Združene države Amerike, se mu bo zaradi zahodnjaškega načina življenja verjetnost za obolenje povišala (na enako kot jo ima npr. povprečen Američan). Dejavniki, ki dokazano vplivajo na nastanek tega obolenja, so: starost, rasa (črnci so najbolj prizadeti) in dednost.

Naravni potek bolezni
V večini primerov poteka bolezen počasi, časovnega poteka zapletov obolenja ni moč napovedovati, saj sprememb na celičnem in molekulskem nivoju, ki vodijo v povečano agresivnost bolezni, še niso popolnoma razjasnili. Znano je namreč, da pri večini pacientov, ki dobijo pozne zaplete (zasevki, lokalno razraščanje raka), postaja rak čedalje agresivnejši, spreminja se tudi njegova histološka slika. Prostata je dobro ožiljen organ in tudi zato rak prostate hitro zaseva po krvi in po limfnih poteh. Na verjetnost zasevanja vplivajo: stadij obolenja (razraslost raka v prostati), histološka slika (ki jo ocenjujejo  z  Gleasonovim točkovanjem) in vrednost PSA. Rak prostate največkrat zaseva v lokalne bezgavke, kosti (predvsem hrbtenico, rebra, dolge kosti, medenico), pljuča, jetra, možgane in v kožo. Razširjenost zasevkov v kosteh odseva prognozo raka. 85 % pacientov, ki umrejo zaradi raka prostate, ima zasevke v kosteh.

Preventiva
Med strokovnjaki še vedno velja mnenje, da k nastanku raka prostate v veliki meri pripomorejo hrana z veliko živalskimi maščobami in rdeče meso ter drugi vplivi okolja. Zato urologi priporočajo zmanjšanje vnosa teh hranil, svetujejo pa tudi zmanjšanje telesne teže pri pacientih, ki imajo prekomerno telesno težo (indeks telesne teže nad 25). Priporočajo tudi večji vnos sadja in zelenjave, predvsem paradižnika, ki vsebuje še veliko likopenov, saj naj bi ti zmanjševali verjetnost nastanka tega raka. 

Diagnostika
Za ugotavljanje raka prostate imajo urologi štiri preiskovalne metode: digitorektalni pregled, PSA, ultrazvok prostate in magnetno resonanco prostate. Čeprav je verjetnost, da s temi metodami odkrijejo veliko pacientov z rakom prostate, pa dokončno diagnozo potrdijo z le eno preiskavo - punkcijo prostate. V zadnjih letih se je diagnostika raka izboljšala s praktično že rutinsko uporabo magnetne resonance in ponekod tudi z biopsijo pod kontrolo tega aparata (fuzijska biopsija). Med diagnostiko raka prostate je potrebno omeniti še najnovejše biološke teste z namenom odkrivanja najbolj rizičnih oblik raka in s tem potrebo po biopsiji. Med temi sta najbolj znana PCA3 in SelectMDx.

Digitorektalni pregled prostate pomeni, da s kazalcem roke urolog otipa prostato skozi danko. Ocenjujejo velikost, simetričnost organa, morebitne zatrdline na prostati in trdoto organa.

PSA (angl. prostatic specific antigen) je encim, ki ga izločajo žlezne celice prostate in utekočinja spermo, zato ga je tam v največ (2000-krat večja kot v krvi). Pri moških to molekulo izloča samo prostata, zato je specifična za organ, nikakor pa ni specifična za posamezno obolenje prostate. Povišana vrednost je lahko povezana s povečanjem prostate, vnetjem in rakom prostate. Normalna vrednost PSA je pri mlajših ljudeh do 2,5 mikrograma/liter, vendar se strokovnjaki glede te vrednosti še niso zedinili.

Razširjenost obolenja ugotavljamo z več preiskavami: PSA, digitorektalnim pregledom, UZ prostate,  UZ sečil, CT, MR (magnetno resonanco), scintigramom kosti in rentgenskim slikanjem kosti in pljuč. O preiskavah, ki naj bi jih pacient opravil, se le-ta posvetuje z lečečim urologom.

Zdravljenje
Pri vprašanjih, koga zdraviti, kako zdraviti in ali sploh zdraviti, se urolog nemalokrat sreča z različnimi dilemami, saj je rak prostate obolenje, ki ima zelo raznolik potek. Ta rak največkrat raste počasi, zato se nemalokrat, predvsem pri starejših pacientih, urolog odloči, da stanje raka le opazuje in ga ne zdravi aktivno (z zdravili, kirurško ali z drugimi načini zdravljenja).

Odločitev urologa o načinu zdravljenja je povezana z več dejavniki: starost pacienta, razširjenost bolezni (stadij) in histološka slika raka.

Aktivno zdravljenje je lahko hormonsko, kirurško ali z obsevanjem. Le zadnji dve metodi pacientom omogočata popolno ozdravitev bolezni, če je le-ta omejena na prostato ali le lokalno napredovala. Urologi se običajno odločajo za radikalno kirurško zdravljenje, ki daje pacientom največjo možnost ozdravljenja.
Radikalno kirurško zdravljenje ali radikalna prostatektomija je kirurški poseg, kjer urolog odstrani prostato z obema semenskima mešičkoma in včasih tudi z bezgavkami ob prostati. Operacijo lahko urologi naredijo na več načinov, metode pa se med sabo razlikujejo glede na mesto pristopa (skozi trebušno steno ali skozi perinej) in glede na aparature, ki jih uporabljamo pri posegu (klasično, laparoskopsko ali s pomočjo robota).

Ne glede na način operiranja imajo vse tehnike pomembne zaplete, najpomembnejša pooperativna zapleta sta uhajanje vode (do 15 %) in erektilna disfunkcija (od 29 % do 100 %).

Hormonsko zdravljenje je paliativno zdravljenje (blaženje simptomov in znakov napredovanja bolezni, ne pa samega vzroka), kar pomeni, da raka ne uničimo, ampak le zavremo rast rakavih celic, ki so hormonsko odvisne. Zato se običajno po nekaj letih, lahko pa tudi prej, bolezen povrne.

Klinična slika
Staranje največkrat prinaša povečanje prostate, katere rast dokazano spodbujajo hormoni, najbolj testosteron, moški spolni hormon, in njegovi presnovki. Če se prostata poveča zaradi izrazitega (benignega) razraščanja njenega tkiva, govorimo o benignem povečanju prostate (BPP).  Benigno povečanje prostate težko enoznačno ocenimo kot bolezensko stanje, saj se nemalokrat zgodi, da v urološki ambulanti opazujejo moške, ki imajo močno povečano prostato, vendar brez kliničnih težav. Simptomi BPPso bodisi zaporni (obstruktivnih) in/ali dražeči (iritativnih). V prvo skupino spadajo šibek curek seča, prekinjajoč curek seča med mokrenjem in uhajanje seča po koncu uriniranja. V drugo skupino spadata občutek nenadne potrebe po odvajanju seča in občutek nepopolnega praznjenja sečnega mehurja, ki lahko povzročata zbujanja in pogosta mokrenja ponoči.

Diagnoza
Urolog opravi pregled pacienta u zgoraj opisanimi težavami tako, da se z njim natančno pogovori, naredi digitorektalni pregled prostate in z njim izpolni vprašalnik za točkovno vrednotenje simptomov spodnjih sečil pri BPP (IPSS – angl. International Prostatic Symptom Score). V običajni del pregleda moških srednjih let spada tudi analiza koncentracije PSA, prostatičnega antigena, v krvi, saj lahko odkritje raka prostate spremeni način zdravljenja pacienta.

Zdravljenje
BPP urologi zdravijo zaradi že opisanih težav in zaradi dokazanih škodljivih posledic nezdravljenja (možnost nenadne zapore pri odvajanju seča, večja možnost nastanka kamnov v sečilih in okužb, okvare ledvic, itd.). Zdravljenje poteka na 3 načine: z zdravili, minimalno invazivno in kirurško. Po tem vrstnem redu zdravljenje običajno tudi poteka (od manj k bolj agresivnemu). V nekaterih primerih, ko težave še ne povzročajo večjega padca kakovosti življenja, se lahko urolog odloči tudi za spremljanje pacienta brez aktivnega zdravljenja (angl. watchful waiting).

Zdravljenje z zdravili pri nas in po svetu dandanes temelji na dveh vrstah zdravil: zaviralcih 5-alfa reduktaze, ki zmanjšujejo nivo aktivne oblike testosterona v prostati (finasterid ali dutasterid), in zaviralcih alfa adrenergičnih receptorjev, ki sproščajo gladko mišičje sečnega mehurja in prostate (npr. doksazosin, tamsulozin itd.). Z dobo medikamentoznega zdravljenja BHP se je število kirurških posegov kot načina zdravljenja BPP bistveno zmanjšalo. Ta način je za paciente najmanj agresiven in prinaša dobre rezultate, urologom pa nekaj več skrbi, ker je operativno zdravljenje starejših (težave zaradi BPP se zamaknejo v starejše obdobje) bolj rizično.

Če kljub poskusu minimalnega invazivnega zdravljenja, če je le-to dosegljivo, simptomi, povezani z BPP, še vztrajajo, se lahko pacient in urolog dogovorita za kirurško zdravljenje. Transuretralna resekcija prostate (TURP) je trenutno najpogosteje uporabljana kirurška tehnika za delno odstranitev povečane prostate. 

Vnetje obsečnice ali prostate je pomembno obolenje, ki je sicer največkrat kronične narave, lahko pa gre tudi za akutno, življenjsko ogrožujoče obolenje. Glede na trajanje obolenja ga delijo na akutnega ali kroničnega (če traja vsaj 3 mesece). Zaradi težje diagnostike (le v do 10 % primerov odkrijejo povzročitelja z rutinskimi preiskavami) je ločevanje prostatitisa od drugih obolenj težje. Kronični prostatitis je najpogostejši vzrok za ponavljajoče se okužbe sečil pri moških. Zaradi praktičnosti so prostatitise razdelili v 4 skupine:

1. akutni bakterijski
2. kronični bakterijski
3. kronični nebakterijski
   - vnetni (vnetne celice v semenu, eksprimatu ali seču po masaži prostate)
   - nevnetni (ni vnetnih celic v semenu, eksprimatu ali seču po masaži prostate)
4. asimptomatski vnetni prostatitis

Simptomatika je pri tem obolenju zelo raznolika, od nenadne vročine, mrzlic in pogostih, pekočih uriniranj do kroničnega poteka, ki se kaže z bolečinami v presredku, v področju skrotalne vreče ali na stegnih, brez težav pri uriniranju.

Diagnostika poteka z običajnimi preiskovalnimi metodami (analiza seča, eksprimat iz prostate po masaži le-te, digitorektalni pregled prostate, uroflowmetrija, določitev zastanka urina po uriniranju itd.), invazivnejše metode (biopsije) se niso izkazale kot uporabne, saj lahko pacientu povzročijo še več težav.

Zdravljenje z antibiotiki je obvezno pri akutnem prostatitisu, priporočeno pri kroničnem prostatitisu in ga lahko poskusimo tudi pri nebakterijskem vnetnem prostatitisu. Dodatno urologi velikokrat predpišejo tudi alfa adrenergične blokatorje, zdravila, ki omogočajo lažje praznjenje mehurja in omogočajo lažje odpiranje sečnice pri uriniranju.