Karcinom prostate

Epidemiologija in dejavniki tveganja

Rak prostate je po podatkih iz Registra raka Republike Slovenije o pojavnosti rakavih obolenj najpogostejši maligni tumor pri moških. Tudi v državah zahodnega sveta so podatki podobni, zato so strokovnjaki mnenja, da gre za bolezen, ki je povezana z našim načinom življenja. Drugače povedano, če gre Japonec, ki ima na Japonskem zelo majhno verjetnost, da zboli za rakom prostate, živet v Združene države Amerike, se mu bo zaradi zahodnjaškega načina življenja verjetnost za obolenje povišala (na enako kot jo ima npr. povprečen Američan). Dejavniki, ki dokazano vplivajo na nastanek tega obolenja, so: starost, rasa (črnci so najbolj prizadeti) in dednost.

Naravni potek bolezni

V večini primerov poteka bolezen počasi, časovnega poteka zapletov obolenja ni moč napovedovati, saj sprememb na celičnem in molekulskem nivoju, ki vodijo v povečano agresivnost bolezni, še niso popolnoma razjasnili. Znano je namreč, da pri večini pacientov, ki dobijo pozne zaplete (zasevki, lokalno razraščanje raka), postaja rak čedalje agresivnejši, spreminja se tudi njegova histološka slika. Prostata je dobro ožiljen organ in tudi zato rak prostate hitro zaseva po krvi in po limfnih poteh. Na verjetnost zasevanja vplivajo: stadij obolenja (razraslost raka v prostati), histološka slika (ki jo ocenjujejo  z  Gleasonovim točkovanjem) in vrednost PSA. Rak prostate največkrat zaseva v lokalne bezgavke, kosti (predvsem hrbtenico, rebra, dolge kosti, medenico), pljuča, jetra, možgane in v kožo. Razširjenost zasevkov v kosteh odseva prognozo raka. 85 % pacientov, ki umrejo zaradi raka prostate, ima zasevke v kosteh.

Preventiva

Med strokovnjaki še vedno velja mnenje, da k nastanku raka prostate v veliki meri pripomorejo hrana z veliko živalskimi maščobami in rdeče meso ter drugi vplivi okolja. Zato urologi priporočajo zmanjšanje vnosa teh hranil, svetujejo pa tudi zmanjšanje telesne teže pri pacientih, ki imajo prekomerno telesno težo (indeks telesne teže nad 25). Priporočajo tudi večji vnos sadja in zelenjave, predvsem paradižnika, ki vsebuje še veliko likopenov, saj naj bi ti zmanjševali verjetnost nastanka tega raka. 

Diagnostika

Za ugotavljanje raka prostate imajo urologi štiri preiskovalne metode: digitorektalni pregled, PSA, ultrazvok prostate in magnetno resonanco prostate. Čeprav je verjetnost, da s temi metodami odkrijejo veliko pacientov z rakom prostate, pa dokončno diagnozo potrdijo z le eno preiskavo – punkcijo prostate. V zadnjih letih se je diagnostika raka izboljšala s praktično že rutinsko uporabo magnetne resonance in ponekod tudi z biopsijo pod kontrolo tega aparata (fuzijska biopsija). Med diagnostiko raka prostate je potrebno omeniti še najnovejše biološke teste z namenom odkrivanja najbolj rizičnih oblik raka in s tem potrebo po biopsiji. Med temi sta najbolj znana PCA3 in SelectMDx.

Digitorektalni pregled prostate pomeni, da s kazalcem roke urolog otipa prostato skozi danko. Ocenjujejo velikost, simetričnost organa, morebitne zatrdline na prostati in trdoto organa.

PSA (angl. prostatic specific antigen) je encim, ki ga izločajo žlezne celice prostate in utekočinja spermo, zato ga je tam v največ (2000-krat večja kot v krvi). Pri moških to molekulo izloča samo prostata, zato je specifična za organ, nikakor pa ni specifična za posamezno obolenje prostate. Povišana vrednost je lahko povezana s povečanjem prostate, vnetjem in rakom prostate. Normalna vrednost PSA je pri mlajših ljudeh do 2,5 mikrograma/liter, vendar se strokovnjaki glede te vrednosti še niso zedinili.

Razširjenost obolenja ugotavljamo z več preiskavami: PSA, digitorektalnim pregledom, UZ prostate,  UZ sečil, CT, MR (magnetno resonanco), scintigramom kosti in rentgenskim slikanjem kosti in pljuč. O preiskavah, ki naj bi jih pacient opravil, se le-ta posvetuje z lečečim urologom.

Zdravljenje

Pri vprašanjih, koga zdraviti, kako zdraviti in ali sploh zdraviti, se urolog nemalokrat sreča z različnimi dilemami, saj je rak prostate obolenje, ki ima zelo raznolik potek. Ta rak največkrat raste počasi, zato se nemalokrat, predvsem pri starejših pacientih, urolog odloči, da stanje raka le opazuje in ga ne zdravi aktivno (z zdravili, kirurško ali z drugimi načini zdravljenja).

Odločitev urologa o načinu zdravljenja je povezana z več dejavniki: starost pacienta, razširjenost bolezni (stadij) in histološka slika raka.

Aktivno zdravljenje je lahko hormonsko, kirurško ali z obsevanjem. Le zadnji dve metodi pacientom omogočata popolno ozdravitev bolezni, če je le-ta omejena na prostato ali le lokalno napredovala. Urologi se običajno odločajo za radikalno kirurško zdravljenje, ki daje pacientom največjo možnost ozdravljenja.
Radikalno kirurško zdravljenje ali radikalna prostatektomija je kirurški poseg, kjer urolog odstrani prostato z obema semenskima mešičkoma in včasih tudi z bezgavkami ob prostati. Operacijo lahko urologi naredijo na več načinov, metode pa se med sabo razlikujejo glede na mesto pristopa (skozi trebušno steno ali skozi perinej) in glede na aparature, ki jih uporabljamo pri posegu (klasično, laparoskopsko ali s pomočjo robota).

Možni pooperativni zapleti

Ne glede na način operiranja imajo vse tehnike pomembne zaplete, najpomembnejša pooperativna zapleta sta uhajanje vode (do 15 %) in erektilna disfunkcija (od 29 % do 100 %).

Hormonsko zdravljenje je paliativno zdravljenje (blaženje simptomov in znakov napredovanja bolezni, ne pa samega vzroka), kar pomeni, da raka ne uničimo, ampak le zavremo rast rakavih celic, ki so hormonsko odvisne. Zato se običajno po nekaj letih, lahko pa tudi prej, bolezen povrne.