Erektilna disfunkcija

Erekcija je naravni fenomen, kjer moški spolni ud otrdi, pri dogodku pa sodelujejo žilje, živci in hormoni. Erektilna disfunkcija (ED) je definirana kot vztrajajoča nezmožnost pridobiti ali zadržati erekcijo, ki omogoča zadovoljivo spolno aktivnost. Drugače povedano: erektilna disfunkcija je nezmožnost moškega, da dobi in/ali zadrži primerno trdoto spolnega uda za uspešno penetracijo pri spolnem aktu in zaključek le-tega. Samo obolenje je benigne narave. Kljub temu prizadene tako fizično kakor tudi psihosocialno zdravje in ima velik vpliv na kvaliteto življenja.

Včasih je veljalo mnenje, da je erektilna disfunkcija največkrat psihogena. So pa številne študije na tem področju to tezo zavrgle. Danes velja, da so najpogostejši vzroki za nastanek tega obolenja žilni, živčni, hormonski, anatomski in povzročeni z zdravili. Psihogeni vzroki so redkejši. V zahodnem svetu je daleč največ žilnih vzrokov za ED. Slednji so povezani predvsem z aterosklerozo. S študijami so dokazali, da obstaja pri moških z erektilno disfunkcijo velika verjetnost, da v treh letih po pojavu ED doživijo resen kardiovaskularni dogodek (pojav nestabilne angine pektoris, srčni infarkt, motnje ritma ipd.).

Epidemiologija

Strokovnjaki so opravili številne študije po celem svetu. Prišli so do podobnih rezultatov: pri mladih moških (od 30. do 40. leta) je pojavnost le nekaj odstotkov. Pri starosti od 70 do 80 let pa se povzpne do več kot 50 odstotkov.

Pri pacientih po opravljeni radikalni prostatektomiji (odstranitvi prostate zaradi raka ) je verjetnost za ED med 25 in 75 odstotki.

Rizični dejavniki erektilne disfunkcije

To obolenje ima praktično enake rizične dejavnike kot srčno-žilne bolezni zahodnega sveta: pomanjkanje fizične aktivnosti, hiperholesterolemija, metabolni sindrom. Posebno skupino pacientov z erektilno disfunkcijo predstavljajo tisti, pri katerih so opravili radikalno odstanitev prostate zaradi raka.

Pacientov s to obliko erektilne disfunkcije je čedalje več, saj zaradi zgodnejšega odkrivanja raka prostate le-te odkrijejo, preden se bolezen preveč razširi, in jih zato operirajo prej.

Prav tako ni nepomembno število bolnikov, ki imajo ED zaradi stanja po obsevanju medenice zaradi najrazličnejših obolenj (rak prostate, sečnega mehurja, danke, …).

Pregled in konzultacija pri urologu

Pri pogovoru lahko urolog dobi pomembne podatke o nastanku obolenja, trajanju, drugih obolenjih, ki bi lahko vplivala na nastanek ED. Pri pregledu pacient izpolni tudi vprašalnik, ki pomaga opredeliti stopnjo njegovih težav z ED.

Fizični pregled lahko odkrije obolenje, ki lahko vpliva na ED, ali pa odkrije urološko obolenje, ki ga je potrebno zdraviti. Urolog pregleda širše področje pacientovega urotrakta (trebuh, zunanje genitalije) in opravi rektalni pregled prostate. Izmeri mu tudi krvni tlak, če ta ni bil kontroliran v zadnjih 3 do 6 mesecih.

Urolog običajno odredi tudi laboratorijske teste, s katerimi določi koncentracije najpomembnejših hormonov. Ti posredno ali neposredno vplivajo na erektilno funkcijo. S temi testi morda odkrije nekatere bolezni in stanja, ki jih lahko zdravi.

Erektilna disfunkcija – zdravljenje

Prvenstvena naloga pacienta z ED in urologa je odkriti vzrok za nastalo težavo in ta vzrok odpraviti ali ozdraviti. Erektilna disfunkcija se lahko uspešno zdravi, vendar pa ni popolnoma ozdravljiva. Razen v posebnih primerih, ko odkrijejo neposreden vzrok zanjo (psihogena, po poškodbi, hormonski vzroki).

Danes urologi največkrat predpisujejo zdravila iz skupin inhibitorjev fosfodiesteraze tip 5 (PD5). Na slovenskem tržišču je registriranih nekaj zdravil, ki se med sabo razlikujejo po trajanju učinka in nekoliko po stranskih učinkih. PD5 zvišujejo koncentracijo nevrotransmiterja (prenašalca) dušikovega oksida (NO) v krvi, ki sprošča gladke mišice v penisu in tako omogoča, da vanj hitreje priteče več krvi, in zato izboljša erekcijo. Ta zdravila so varna s strani kardiocirkularnega sistema in statistično niso povezana z več miokardnimi infarkti. Kljub temu veljajo nekatere kontraindikacije pri jemanju zdravil, najpomembnejša je sočasno jemanje zdravil iz skupine nitratov (nitroglicerin, izosorbid mononitrat, izosorbid dinitrat). Relativna kontraindikacija je tudi sočasno jemanje zdravil iz skupine zaviralcev adrenergičnih receptorjev alfa (terazosin, prazosin, doksazosin …), vendar le pri nekaterih zdravilih iz skupine PD5. O medsebojnih učinkih se je potrebno posvetovati z lečečim urologom, ki bo pacientu predpisal najprimernejše zdravilo glede na njegove spolne navade, bolezni, ki jih morda ima, in glede na njegovo prenašanje zdravil.

Erektilna disfunkcija – nadaljnji koraki

Če zdravljenje s PD5 ni bilo uspešno, je priporočen ponovni posvet z urologom, s katerim ponovno preučita težave pri jemanju zdravila in njegovo učinkovitost ter se dogovorila o bodisi spremembi odmerka zdravila ali o spremembi zdravljenja.

Če zdravila, ki jih prejemajo pacienti v obliki tablet, niso dovolj učinkovita, lahko urolog predpiše zdravila, ki jih pacient vbrizgava v penis in tako omogoča zadovoljivo erekcijo (druga linija zdravljenja).