Peyroniejeva bolezen

Prvi je obolenje opisal francoski kirurg François Gigot de Peyronie leta 1743 in ga imenujejo tudi induratio penis plastica ali redkeje kronično vnetje tunike albuginee. Bistvena značilnost tega obolenja je nastanek čvrstih fibrotičnih plakov na penisu in ukrivljenost spolnega uda. Bolezen prinaša zaradi fizičnih težav precejšen udarec kvaliteti življenja in marsikateremu moškemu povzroči depresijo.

Splošno

Natančen vzrok za nastanek te bolezni še ni znan, strokovnjaki pa se strinjajo, da je najverjetnejši povezan s ponavljajočimi se drobnimi poškodbami tunike albuginee (notranje ovojnice penisa), ki privede do vnetne reakcije in posledično brazgotinjenja.

Bolezen je povezana z nekaterimi drugimi obolenji zahodne civilizacije – s sladkorno boleznijo, z ishemično boleznijo srca, s prekomernim pijtem alkohola, s kajenjem in z motnjami v metabolizmu maščob. Okoli tretjina pacientov ima tudi podobno obolenje na roki (Dupuytrenove kontrakture), vendar do sedaj še niso dokazali njune neposredne povezanosti. S to boleznijo ima težave približno od 3 do 5 % vseh moških.

Naravni potek bolezni ima dve obdobji, akutno (vnetno) in kronično (brazgotinsko). V prvem obdobju imajo lahko pacienti bolečine med erekcijami ali tudi, ko je penis flakciden (nenabrekel, upadel). Opazijo lahko tudi mehek plak ali zatrdlino na penisu. Nato nastopi drugo obdobje, ko že omenjeno področje na penisu otrdi in potegne tkivo skupaj. Zaradi tega procesa se ustvari krivina na penisu. Natančnih podatkov,  koliko pacientov s Peyroniejevo boleznijo dobi težave z ukrivljenostjo penisa, ni moč dobiti, znano pa je, da se pri približno tretjini z ukrivljenostjo penisa stanje poslabša. Samo okoli 10 % pacientov se kasneje ukrivljenost spontano popravi. Obe fazi lahko trajata različno dolgo, običajno pa skupaj leto dni.

Zdravljenje

Od odkritja bolezni v drugi polovici 18. stoletja so številni znanstveniki poskušali odkriti magično zdravilo, ki bi bolezen ozdravilo. Tudi danes je znanih precej farmakoloških oralnih in parenteralnih pripravkov, vendar Evropsko združenje za urologijo priznava učinek le nekaterim:

1. peroralna zdravila (tablete ali kapsule): vitamin E, Potaba (kalijev paraaminobenzoat), kolhicin, tamoksifen,
2. aplikacijski preparati (injekcije): interferon, kolagenaze, steroidi, in
3. drugi topični pripravki (mazila) in drugo: verapamil, ESWL, vakuumske naprave.

Čeprav so nekatere študije dokazale zmanjšanje plakov in tudi zmanjšanje bolečin, pa samo majhen delež pacientov (nekaj odstotkov) opazi koristi pri ukrivljenosti penisa. Tako ostaja kirurško zdravljenje edini način, kako zdraviti ukrivljenost penisa. Zanjo se lahko pacient dogovori z urologom šele, ko je bolezen stabilna (pacient nima bolečin ali sprememb v ukrivljenosti penisa). To običajno pomeni 12 mesecev po pričetku težav, vsekakor pa vsaj 3 mesec po koncu kakršnihkoli težav povezanih z boleznijo (spreminjanje plakov in ukrivljenosti, bolečine).